Letos je bila kot že tolikokrat v življenju zopet na vrsti Italija in majnši del Francije.
Prvi dan je bil nemenjen ogledom znamenitih petih vasic Cinque Tere.
Kaj povedati o teh vasicah s svojimi besedami, na kratko, lepo je.
Več pa: http://sl.wikipedia.org/wiki/Cinque_Terre
Drugi dan je že bil namenjen kolesarjenju, Zaradi slabega vremena se je lokacija in začetek kolesarjenje pomikal v popoldanski čas. Okorg 12 ure je padla odločitev, da bo najboljša varjanta za ta dan prekolesariti najvišji prelaz v Alpah - Col de La Bonnete.
Prelaz Col de Bonnete, ki seže 2715 metrov visoko in od katerega je speljan nekaj sto metrski krak še na sam vrh (no, tik pod vrh) 2802 metrov visokega Cime de la Bonnete. Cesto čez Col de Bonette, ki je nekdaj pomenila glavno prometno povezavo med Nico in Briançonom, so zgradili že sredi 19. stoletja, ko je Franciji vladal Napoleon III.
Kje začeti sem se odločil že doma in vse skupaj je bilo planirano, da grem iz kraja Jausiers. Začetek v suhem in tudi kazalo je, da bo verjetno vseh 25 km, ali dobri dve uri kolesarjenja, vreme zdržalo. Pa ni, že po štirih km je začelo rahlo rositi, Tako je bilo potem celo pot do vrha. Višje ko sem se peljal bolj se je čutil tudi mraz, sploh ko se proti vrhu dež spremeni v žled. Na zadnjem ovinku pred vrhom pa še močan veter, ki mi ni pustil, da bi se pripeljal povsem do vrha. Malo pod vrhom je bilo potrebno obrniti in poiskati zavetje v avtomobilu.
Sicer pa prevoženo je bilo 24 km dobri dve uri na kolesu in dobrih 1600 višinskih metrov.
Tretji dan ker po dežju vedno posije sonce, se je moralo to zgoviti tudi tokrat. Naslednji dan, ko je bil na vrsti nov prelaz in potem zamenjava prevoznega sredstva iz cestnega na gorsko kolo, je bilo nebo brez oblačka.
Prelaz ki je bil v načrtu za ta dan sva zaćela voziti v kraju Isola 2000, smučarski center v južnem delu Francoskih Alp. Ta vožnja je bila namenjena predvsem ogrevanju nog za naslednji del poti. Do vrha prelaza Col de la Lombarde je bilo 5 km vzpona na 2350 mnv. in 450 višinskih metrov. Spust nazaj v Isola 2000. Z avtom nazaj na vrh prelaza od tam naprej pa z gorskim kolesom po poteh prve svtovne vojne na meji med Italijo in Francijo. Večji del poti je bil zelo lepo vozen, ponekod zaradi strmine ali melišča je bilo potrebno peš. Ampak ne preveč. Za začetek prijeten spust proti sanatoriju sv. Anne. Naprej vzpon po mulatjeri na Pas de Saint Anne, naprej na Col du Lausfer, malo spusta pa peš na Col du Sauboule, sledi prečnica do Passo Tesina in uživanje v spustu do sanatorija Sv. Anne.
Pa še malo podatkov o poti: prevozil 20 km in 800 višinskih metrov.
Četrti dan še ena zanimiva cesta narejena v prvi svetovni vojni, Col de Tende. Tudi to na meji Italije in Francije. Midva sva uporabila francosko stran. Prelaz iz francoske strani ni vozen z avtomobili, tako postane ta cesta pravi raj za kolesarje. Prvi del prelaza je asvaltna cesta, proti vrhu pa lepo vozen makedam. Ker tudi ta dan vreme ni bilo najbolj naklonjeno sva prevozila samo prelaz, sicer pa je velika možnost vožnje z gorskimi kolesi po grebenu levo in desno.
Peti dan kolesarjenja je bilo med dopustom dovolj. Kam še da se zapolni dan pri povratku domov. Verjetno najboljša izbira Garda. Večina poznamo spodnji del garde okorg gardalanda, nekateri še sever Riva de Garda. To je poznano predvsem gorskim kolesarjem. Midva sva se odpravila po zahodni obali jezera proti severu z namenom da se ustaviva v kraju Limone. Ni mi žal, res lep turističen kraj ob Gardskem jezeru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar