Grossglockner

Za zaključek gorskih vzponov v letu 2014, pa še na prelaz v Avstriji. Sem ugotavljal, da še nisem prevozil nobenega prelaza v naši severni sosedi. Prevoženo imam nekaj prelazov v Italiji, Franciji, Švici, zakaj pa sem izpustil Avstrijo,  ne vem. Nikoli ni prepozno, pa recimo, da bo naslednje leto šlo več po avstrijskih prelazih, pa bodo ostale države malo počakale.

Začel sem v Heiligenblutu, kraj z prelepo cerkvico in pogledom na najvišji vrh Avstrije. Tu je sigurno pravi začetek vzpona. Nepreveč  hladno, sicer pa vreme skoraj brez oblačka, tako se telo zelo hitro ogreje na delovno temperaturo. Začetek vzpona kar korajžno in tudi hitro, vendar sem ugotovil že kar kmalu, da bi bilo dobro malo upočasniti, če želim prevoziti vse tri cilje ta dan. Hoctor, Edelweispitze, in še K.-Franz-Josefs-Höhe. Smer je bila  zamišljena in delno tudi realizirana, kot prvo na Hoctor (2504) potem malo spusta in še do naslednjega vrha Edelweisspitze (2571). Ta del je daleč najlepši, sploh zadnji km po tlakovani ozki cesti do vrha. No tu je blo pa dost, je bla huda in se odločim, da en cilj ostane za drugič

Vreme, kot že omenjeno, lepo sončno, za to višino tudi ne prehladno v tem letnem času.
Prekolesaril 30 km. Ni slabo. Višincev pa kar nekaj, 1500 m.

Priporočam!

Dolomiti mtb 2014

Počasi že lahko potrdim, da postaja gorsko kolesarsto tudi pri meni vedno bolj pomemben način rekreiranja,

Vedno več je cest in poti na katere se podajam z gorskim kolesom.
Verjetno pa je bil vikend med 27.9.2014 in 30.9,2014 eden najlepših v tem kratkem času ukvarjanja s tem načinom rekreiranja.

Velik del Dolomitov sem že prekolesaril, presmučal, nekaj malega tudi prehodil, predvsem pa prevozil z avtomobilom. V tem vikendu pa sem našel še kotičke Dolomitov, ki so res lepi. Verjetno je tudi res, da ko daš velik del sebe v to, zgleda vse skupaj še lepše. Res je da je utrujenost po prekolesarjenem prisotna, vse to pa se kaj hito pozabi, ko se spomniš prečudovitih stvari, ki si jih doživel na poti, lepe pokrajije in seveda tudi družbe.

Nastanjeni smo bili v Cortini d ampezzo. Od tam pa smo se tri dni zapovrstjo odpravili na okoliške hribe.

FANES SANES 27.9.2014

Na cesti med Cortino in Toblachom  je po 10 km na ostrem ovinku odcep  proti parku FANES SANES. Po 4 km asvaltne ceste pridemo na makedam in se še naprej vzpenjamo proti koči Sannes hutte. Kolesari se po prečudoviti pokrajini. Pri koči smo bili na 2126 m. Od koče smo se začeli počasi spuščati proti naslednji točki - koči Pederue (1545 m). Od koče Pederue se je bilo potrebno zopet podati v hrib, proti Fanes hutte na 2060 m. Od tu naprej pa še 150 višinskih metrov po cesti nad kočo, potem pa samo še navzol proti našemu izhodišču.

Prevoženih je bilo 39 km in dobrih 1500 višinskih metrov.

CINKVE TORRI 28.9.2014

Naslednji dan smo se podali iz Cortine proti prelazu Falzzarego, Nekje na polovici smo pustili avtomobile in se podali levo po strmi asvaltni cesti, proti eni od naravnih znamenitosti Dolomitov Cinkvi Torri. Od koče Nuvolau se začne  vzpon po makedamski cesti proti koči Scoiatolli mimo petih kamnitih stebrov Cinkvi Torri. Naprej še vedno po makedanski strmi cesti proti koči Averau. Od tu naprej se cesta konča za nekaj časa in nadaljujemo po prečnici proti drugi srani prelaza Falzzarego. Do ceste na prelaz Falzzarego se vozimo po poteh, rezen strmine na koncu in prečnice na začetku ne prehuda pot. nekaj malega potem še na vrh prelaza Falzzarego po glavni cesti. Od tam naprej pa za mene še malo prehuda prečnica pod goro Toffana proti Cortini. Nekateri deli na tej poti so bili takšni, da je bilo potrebno s kolesa.

TRE CROCI 29.9.2014

Za zadnji dan smo si pripravili pot kar iz Cortine. Za začetek vzpon na prelaz Tre Croci, Na vrhu smo zavili levo proti  pogorju Cristallo. Sicer hud vzpon, naša napaka, ker smo šli po cesti, lažje in lepše bi bilo po poti. Na vrhu tako kot vse dni prelep pogled na Dolomite, Cortino, prelaz Falzzarego in Giau, ledenik Marmolada.
Lep nezahteven spust proti passo Cimabanche. Malo pod vrhom se priključimo na staro železnico, ki vodi proti Cortini. Lepa, lahko rečemo kar cesta do Cortine. Razen vzpona nezahtevna pot.

Čaven mtb

ČAVENSKA PREČKA 

Še vedno se iščem, je to to, kar si želim. Je potrebno voziti in s tem pridobivati izkušnje. Po prebiranju forumov sem se odločil, da prevozim Čavensko prečko.

Začel sem v Lokavcu in se od tam začel vzpenjati proti Predmeji. Po šestih km vzpona se pred prvim predorom začne pot, ki preči čavensko pogorje. Glede na to, da sem začetnik v gorskem koesarjenju se lahko pohvalim, da sem prevozil skoraj celotni del poti, Kje pa kje je bilo sicer potrebno dati noge iz pedal, predvsem na meliščih, in na kakšnem vzponu, ki je za moje tenutno znanje ša malo prezahteven. Spust nazaj po Resljevi cesti.

Italija - Francija

Že tretje leto se odpravljam na potovanje tako, da je del tega namenje ogledom. del pa športnim dejavnostim. Ker je na potovanjih najbolj pripočljivo prevozno sredstvo kolo, so tudi potovanja sestavljena na tak način, da pride zelo prav ravno to prevozno sredstvo.

Letos je bila kot že tolikokrat v življenju zopet na vrsti Italija in majnši del Francije.

Prvi dan je bil nemenjen ogledom znamenitih  petih vasic Cinque Tere.

Kaj povedati o teh vasicah s svojimi besedami, na kratko, lepo je.

Več pa: http://sl.wikipedia.org/wiki/Cinque_Terre

Drugi dan je že bil namenjen kolesarjenju, Zaradi slabega vremena se je lokacija in začetek kolesarjenje pomikal v popoldanski čas. Okorg 12 ure je padla odločitev, da bo najboljša varjanta za ta dan prekolesariti najvišji prelaz v Alpah - Col de La Bonnete. 

Prelaz Col de Bonnete, ki seže 2715 metrov visoko in od katerega je speljan nekaj sto metrski krak še na sam vrh (no, tik pod vrh) 2802 metrov visokega Cime de la Bonnete. Cesto čez Col de Bonette, ki je nekdaj pomenila glavno prometno povezavo med Nico in Briançonom, so zgradili že sredi 19. stoletja, ko je Franciji vladal Napoleon III.

Kje začeti sem se odločil že doma in vse skupaj je bilo planirano, da grem iz kraja Jausiers. Začetek v suhem in tudi kazalo je, da bo verjetno vseh 25 km, ali dobri dve uri kolesarjenja, vreme zdržalo. Pa ni,  že po štirih km je začelo rahlo rositi, Tako je bilo potem celo pot do vrha. Višje ko sem se peljal bolj se je čutil tudi mraz, sploh ko se proti vrhu dež spremeni v žled. Na zadnjem ovinku pred vrhom pa še močan veter, ki mi ni pustil, da bi se pripeljal povsem do vrha. Malo pod vrhom je bilo potrebno obrniti in poiskati zavetje v avtomobilu.

Sicer pa prevoženo je bilo 24 km dobri dve uri na kolesu in dobrih 1600 višinskih metrov.

                     

 Tretji dan ker po dežju vedno posije sonce, se je moralo to zgoviti tudi tokrat. Naslednji dan, ko je bil na vrsti nov prelaz in potem zamenjava prevoznega sredstva iz cestnega na gorsko kolo, je bilo nebo brez oblačka.
Prelaz ki je bil v načrtu za ta dan sva zaćela voziti v kraju Isola 2000, smučarski center v južnem delu Francoskih Alp. Ta vožnja je bila namenjena predvsem ogrevanju nog za naslednji del poti. Do vrha prelaza Col de la Lombarde je bilo 5 km vzpona na 2350 mnv. in 450 višinskih metrov. Spust nazaj v Isola 2000. Z avtom nazaj na vrh prelaza od tam naprej pa z gorskim kolesom po poteh prve svtovne vojne na meji med Italijo in Francijo. Večji del poti je bil zelo lepo vozen, ponekod zaradi strmine ali melišča je bilo potrebno peš. Ampak ne preveč.  Za začetek prijeten spust proti sanatoriju sv. Anne. Naprej vzpon po mulatjeri na Pas de Saint Anne, naprej na Col du Lausfer, malo spusta pa peš na Col du Sauboule, sledi prečnica do Passo Tesina in uživanje v spustu do sanatorija Sv. Anne.

Pa še malo podatkov o poti: prevozil 20 km in 800 višinskih metrov.

Četrti dan še ena zanimiva cesta narejena v prvi svetovni vojni, Col de Tende. Tudi to na meji Italije in Francije. Midva sva uporabila francosko stran. Prelaz iz francoske strani ni vozen z avtomobili, tako postane ta cesta pravi raj za kolesarje. Prvi del prelaza je asvaltna cesta, proti vrhu pa lepo vozen makedam. Ker tudi ta dan vreme ni bilo najbolj naklonjeno sva prevozila samo prelaz, sicer pa je velika možnost vožnje z gorskimi kolesi po grebenu levo in desno.

Peti dan kolesarjenja je bilo med dopustom dovolj. Kam še da se zapolni dan pri povratku domov. Verjetno najboljša izbira Garda. Večina poznamo spodnji del garde okorg gardalanda, nekateri še sever Riva de Garda. To je poznano predvsem gorskim kolesarjem. Midva sva se odpravila po zahodni obali jezera proti severu z namenom da se ustaviva v kraju Limone. Ni mi žal, res lep turističen kraj ob Gardskem jezeru.