Grossglockner turno 20 in 21.4.2015

Grossglokner, ne planirano, kar padlo je noter. Po začetnem navdušenju, da grem na hrib preko
3000 m, vendar pa, bolj ko se je bližal odhod od doma, bolj so se pojavljale skrbi. Kam za božjo voljo rineš? Pa se dajmo presenetit sem si rekel, počasi, previdno, pa da vidimo kako je to, ko hodiš na višini preko 3000 m. Že takoj pa sem Robiju povedal, da grem samo tako daleč, kot se bom počutil sposobnega.
V službi tako kot vedno, mi niso komplicirali in so me spustili še eni moji dogodivščini naproti,

Z Robijem odrineva ob 10 uri proti Kalsu od tam pa še 10 km do izhodišču najinega vzpona. Ob 14 uri štartava  malo pod Luknerhutte na višini 1900m  in se počasi vzpenjava proti cilju prvega dne Studlhutte. Najlepše je, ko lahko smuči daš na noge že kar pri avtomobilu. Trenutno še to gre. Po dobrih treh urah prideva do Studlhutte.  Lepa koča na 2800 m lahko rečemo že kar hotel. Hrana odlična.

Drugi dan se zbudiva ob 6 uri, pripraviva vse potrebno, greva na zajtrk in okrog 7 ure odrineva proti cilju. Smučina je bila pomrznjena, tako da sva takoj uporabila srenače (dereza za na smuči). Po prečnici in malo strmejšem vzponu do sedla, sva prispela na ledenik. Že pri vzponu sva videla, da bo smučarija nora, Takega smučišča v Evropi ni, noro široka proga, placa kolikor hočeš, pa zelo malo smučarjev. Pri vzponu sva lahko o tem študirala, ko pa sva se vračala sva to tudi doživela. Noro.  Pa da se vrnem na vzpon. Po ledeniku sva zelo lepo napredovala do zadnjega dela, ki je bil še popolnoma v senci in zato tudi malo poledenel. Vsi, ki so bili pred nama so nehali na višini 3300 m tam smo pustili tudi smuči in od tam naprej nadaljevali po grebenu do koče Johann Hutte 3454 m. Robi si je želel na vrh, Ok naj gre, jaz pa zraven do koder se bom počutil kolikor toliko varnega. Po grebenu je pihal zelo močan mrzle veter, že samo zaradi vetra je bilo potrebno na marsikaterem delu loviti ravnotežje. Meni je volje in korajže tako zmanjkalo na 3600 m. Od tam se vrnem nazaj do Johann Hutte, počakam na Robija, ki je prišel do malega Glocknerja. Spust do smuči, potem pa še samo uživanje.

Lepo je bilo.

Za kratek opis slike, drži miško na sliki.

Kolesarsko potepanje po Istri

Očitno se zima bliža koncu. Počasi je potrebno zamenjati športno aktivnost. Kje je najbolje začeti s kolesarjenjem - morje, zakaj pa ne. Kam, da bi bilo zanimivo? Istra ja, sicer mi glih ni domača, je pa  po pripovedovanju prijateljev kolesarska pot po železnici Parenzana, katero je vredno prekolesariti.
Ja - ne, no o tem so vtisi malo mešani. kaj več o sami progi si lahko ogledate na   http://www.parenzana.info/

Moje mnenje o Paranzani, nekaj malega lepih odsekov sploh nad sečoveljskimi solinami od mejnega prehoda Plovanija do Kanegre, z lepimi razgledi na slovensko obalo in soline, je vredno prevoziti. Nekaj lepih odsekov od Buj mimo Grožnjana proti Livadi, na trasi nekaj starih mostov in tunelov (sicer je večina mostov zaraščenih z grmovjem in se slabo da občutiti kakšna arhitekturna znamenitost je to). Sicer pa je na tem delu poti bolj dolgočasna vožnja. Zelo lep del pa je od kraja Livade do Vižinada. Lepi razgledi na Motovu in Grožnjan, (obe mesti si splača ogledati). Na tem delu poti so lepo ohranjeni mostovi in tuneli. V celoti gledano je pot sicer za prekolesariti ni pa ne vem kakšen vau.

Pa še ena znamenitost je v Istri - velikonočnica na Žbevnici. Ne raste samo na Boču in Ponikvi. Če koga zanima kje je Žbevnica - dobrih 1000 m visok hrib nad Buzetom.

Turski žleb 9.4.2015

Pa še ene turna to leto, ne vem sicer ali lahko rečem smučarija ali pohod  skozi Turski žleb. Dan lep, poln pričakovanj. Do izvira Savinje ni snega, zato s smučmi na nahrbtniku, pa da se nisva obirala sva jih nesla kar do Okrešlja. Snega na Okrešlju še dovolj, Do vhoda v Turski žleb sva tako napredovala s smučmi. Turski žleb, trdo, strmo - malo stisne, dereze - tudi malo stisne, ampak tako se nabirajo izkušnje. Na vrhu prelepo vreme, sicer z malo vetra, razgled noro. Ker je bilo naprej kar južno in za mene pred spustom tudi malo nelagodno se odločiva, da ne greva naprej na Rinke, ampak se raje pripraviva za spust. No tu je pa potem, ali sem bil na turni smuki ali pohodu. Namreč, zlomila se mi je vez na smučeh. Kaj mi je preostalo drugega kot da grem tako kot gor tudi dol s smučmi na nahrbtniku. Daleč od tega, da je bilo lahko, vendar pazljivo korak za korakom sem prehodil Turski žleb gor in dol. Tudi to nekaj velja. Pa nove smučke rabim, pa to je že druga zgodba.

Če te zanima opis slik, drži miško na sliki.