Monta Grappa

Tri leta je zorela želja, da grem  in prevozim  eno izmed poti v Monte Grappi. Zakaj?  Po čem je znana? Zakaj so speljane tako lepe poti iz vrha v dolino. Ne bom pisal o tem, to je zgodovina, prva svetovan vojna, dosti je literature o tem. Dam samo eno od povezav, za tiste, ki vas to zanima.

https://translate.google.si/translate?hl=sl&sl=en&u=https://en.wikipedia.org/wiki/Monte_Grappa&prev=search

Najin namen ni bil študiranja zgodovina, čeprav je zelo zanimiva, Sploh , ko vidiš kam so med prvo svetovno vojni z orodjem, ki so ga imeli klesali in delali poti. Ja, poti to je pa to, kar naju je vleklo, Da se po teh poteh, ki so jih delali za boje z orožjem, da na eni od teh narediva boj sama s sabo in kolesom.

Tri leta nazaj sem našel sliko poti -  Monte Grappa sentiero 153. Ko sem videl to sliko sem vedel, da enkrat, peš, še rajši pa s kolesom, ja to je potrebno dati skozi. Gledal slike, filme, spraševal ljudi tudi,  brata Damjana, ki so to že prevozili. Ja, počasi sem nabiral izkušnje po Dolomitih, francoskih alpah, naših hribih. Iskal nekoga, ki bi bil pripravljen to iti z mano. Kdor išče ta najde, Luka, sin od mojega dobrega prijatelja je bil takoj za, V enem tednu uskladiva vse potrebno in v četrtek, po službi se že peljeva proti izhodišču.

Petek, vzpon na vrh, po asvaltirani cesti, strmi cesti 11 km 1100 višinskih metrov, torej povprečje 10%, na nekaterih odsekih pa naklon tudi do 32%

Sicer pa cesta ozka ampak lepa, z lepimi pogledi na padsko nižino.

Končno vrh, še 3 km spusta, na koncu še malo vzpona. po zelo ozki cesti, do tega za kar sva prišla tja, na (sentiero 152), pot 152, Prečnica po kateri se pride do izhodišča za spust po poti 153.

Prečnica št. 152, Lepa, cela vozna, no ja kakšen detaljček je že potrebno kolo potisniti, ampak zelo malo, Nori razgledi, samo uživanje,.....

Hmmmm, pa se prvič vidi tudi najina poslastica za konec, pot št. 153, Od tu naprej pa samo,....

Dolomiti - San Martino di Castrozza

Tisti, ki spremljate mojo stran, ja res je, vsako leto se nekaj dogaja v Dolomitih. Zakaj? Ne vem, je nekaj, kar me vleče v tisti del Alp. Sploh v zadnjih letih, ko sem poleg cestnega kolesarstva dal v program tudi gorsko kolesarjenje. Sploh v Dolomitih pa je zelo veliko poti po katerih se da lepo voziti. Prelazi s cestnim kolesom so v večini že prevoženi. Seveda še ostaja kje kakšen, ampak v glavnem tisti najbolj zanimivi so že za mano. Gorsko kolo in poti  pa ostajajo in čas je, da se najde tudi kaj v tej smeri.

Kaj je drugače kot vožnja po cesti. Pokrajina, marsikaj se s ceste ne da videti. Ugotavljam, da so ta lepši deli, skriti in se je potrebno, da jih vidiš podati v hribe, paš ali pa s kolesom. Ker je premikanje in tudi adrenalin s kolesom malo bolj za občutiti, grem pač rajši tako kot pa peš. Ugotavljam pa tudi kako prav je, da se je potrebno potruditi, da za te lepote, ki jih je na zemlji ogromno nekaj naredimo, da potem bolj cenimo naravo, ki kot že rečno je čudovita.

Po pregledanem sem se nekako odločil za San Martino di Castozza. Že prvi vtis, ko vidiš pot proti koči Rosseta, ti da vedeti, da zna biti zanimivo. Je sploh kaj možno pisati o poti, ne ne znam to opisati. lahko samo rečem noro in lepo sploh pogledi na hribe in pot, ki je speljana po teh hribih. Edino kar se mi zdi, če bi koga zanimala pot, ki sem jo prekolesaril. Z gondolo iz San Martino di Castroza na  Passo Rosetta od tam se  spustimo do koče Rosetta, potem pa naprej po poti št. 756. Po 10 prevoženih km pridemo do razpotja in sledimo naprej po poti 761 do Col de Pra in še lep spust proti Taibono, od tam pa po glavni cesti nazaj proti Falcade in preko prelaza Rolle nazaj v San Matrino. Sicer pa je pot lepo vozna razen nekaj predelov na koncu in sredini poti.

Po malo zahtevnejši varianti se prileže malo bolj uživaška vožnja, zato s kolesom na prelaz Rolle, Lepo speljan in ne zahtevnih 9 km vzpona, z vrha 2 km spusta proti smer Predazzo levo do Malga Juribello, naprej po ne ravno prijetni poti proti dolini Val Veneglia. Lepa makadamska cesta nazaj proti prelazu Rolle. Za vožnjo ne zahtevan pot je pa sploh če se že prej divgnemo na prelaz Rolle in še potem po dolini Veneglia kar nekaj višinskih metrov, Kondicija priporočljiva.

Vsaj za kakšen dan je potrebno zamenjati kolo za hribe, aja za dan brez kolesa. Kje je lepo, na prelazu Falzarego. Za relaksacijo kar prijetna tura do koče Averau in naprej na vrh do koče Nuvolav.
Z malo kondicije za vsakogar dobre dve urce hoje gor in dol.

 Prej ko se gre pa domov, pa še en prelaz, ki še ni bil prevožen Passo Giau.